Prvi vrtovi so nastali ob prvih stalnih naselbinah, kjer si je človek priredil naravo po svoji meri in potrebah, hkrati pa tisti divji, še neobvladani naravi, preprečeval vstop na te inovativne zelene enklave. Dandanes udomačeno naravo še vedno besno negujemo in čuvamo, vendar jo v končnem ščitimo le pred samim seboj, pred zasnovo lastno ustvarjenega urbanega sveta, hkrati pa neumorno poizkušamo poustvariti prvine izgubljene divjine.
Po neki raziskavi je življenje v Londonu manj stresno kot v New Yorku tudi zaradi tega, ker številne zelene površine Londona omogočajo življenje pticam pevkam. Tako je tudi sredi Londona mogoče v pomladnih jutrih poslušati žvrgolenje kosov in taščic med drugimi. V New Yorku se to redko ali pa sploh ne dogaja. Odsotnost ptičjega petja pa naj bi še iz prazgodovine opozarjalo na nevarnost in s tem povezanim stresom. Dejstvo ali ne, gotovo globoko v sebi nosimo vzorce, prirojene iz prazgodovine in naravnega sveta, ki nam predstavljajo težave v našem krasnem novem svetu.
Vrtovi, zelenje, gojenje rastlin, imajo v mestih, poleg praktičnih, tudi psihološke učinke. Prebivalci urbanih predelov izkoristijo vsako priliko za pobeg iz mesta v naravo, na izlete in dopust. Novemu svetu nekaj manjka. Za fizično in telesno zdravje moramo vsake toliko časa oziroma, kar se da pogosto, pobegniti nazaj v naravo za polnjenje baterij in vzdrževanje ravnovesja. Druga pot je seveda poustvarjanje narave v mestnem okolju, z lastnimi vrtovi in, malce radikalna trditev, urbani vrtovi so predvsem neke vrste psihološka terapija.
Zanimivo se mi zdi, kako ob raznih (gospodarskih) krizah in tudi osebnostnih, ko se zazremo sami vase, naraste zanimanje za vrtnarjenje, predvsem za pridelovanje hrane in gojenje cvetlic. Pri tem ne gre za ekonomsko nujo, gre za neko iskanje gotovosti, neodvisnosti in iskanje ravnovesja. Porast urbanega vrtnarjenja oziroma vrtičkarstva je v skokovitem porastu, celo moderno, in nekaj pove o stanju duha družbe. „Terapija“ se lahko začne že v interierju, navoljo so že majhni tehnološki seti za gojenje zelenjave in zelišč na kuhinjskem pultu ali podobno. Balkonska in okenska korita so preko sezonskega cvetja prešla v zelenjavo in trajne okrasne rastline. Tehnologija nam je celo omogočila gojenje rastlin vertikalno na zidovih, celo na zelo majhnih površinah. Vendar zazrimo se v celostno terapijo oziroma v ustvarjanje zelenih oaz kot v bivalne in okrasne vrtove v urbanih predelih.
Oblikovanje vrtov v urbanih okoljih se v glavnem spopada z blaženjem značilnosti le tega in oteženim vnašanjem naravnih prvin v takšno umetno okolje. Pri grajenju zelenih oaz blažimo hrupnost okolja, blažimo vročino, ozelenjujemo nežive materiale, se zastiramo in vnašamo material ter ustvarjamo ugodne pogoje za rast zelenja. Hkrati pa se z vsem tem spopadamo, v veliki večini, na majhnem prostoru.
V ruralnih predelih si vrt na začetku lahko predstavljamo kot prazno platno. Tam se oblikuje bolj dvodimenzionalno, oblikuje se bolj po tleh, v višino samo z drevesi, grmičevjem ali uporabnimi vrtnimi strukturami. Odpiramo se proti pokrajini in vodimo poglede navzven. Pri urbanih predelih je področje oblikovanja bolj kvader ali kocka, oblikuje se po tleh, po stranicah in v višino. Ustvarjamo mikro svet, kar se da odtujen od betonskega okolja. V prvi vrsti se vrt ustvarja za nas, uporabnike in prebivalce. Poskrbimo za kar se da dobro povezavo s hišo in dobrim pogledom z višjih nadstropij stavbe. Terase naj se dotikajo stavbe zaradi praktičnosti in ugodne lege, priporočljivo je, da je bivalni del (pa tudi če samo klopca v notranjosti vrta), tak, da dobimo občutek bivanja v sredini oaze.
Kot po vseh vrtovih, naj po vrtu zaokrožijo potke ali druge pohodne površine. Vrt naj bo, kar se da, bivanju ugoden, kajti v našem interesu je, da v njem preživimo čim več časa. „Terapija“ naj bo torej pogosta in dolgotrajna. Vsebuje naj letno kuhinjo in prostor za druženje, igro, sprostitev, ki bo zaščiten pred vremenskimi vplivi z nadstreškom, pergolo ali paviljonom. Ustvarimo bivalno sobo zunaj. Stereotipno naj vsak vrt vsebuje trato, vendar v urbanih predelih zaradi lege ali majnosti vrta to pogosto ni priporočljivo. Površine pokrite z blazinastimi trajnicami in grmovnicami, peskom ali prodom, so lahko prav tako ali še bolj privlačne. V takšnih primerih se spremeni tudi stil vrta in ravno stilska fleksibilnost je ena izmed prednosti ustvarjanja urbanih vrtov.
V urbanem vrtu nismo več vezani na spremljajoče okolje, naravo, krajino, urbani svet je že sam po sebi moderen in poln različnih slogov marsičesa. Brez problema si lahko zamislimo japonski, mediteranski, eksotični vrt ali fuzijo različnih slogov. Vrt in terapijo prikrojimo sebi, lahko nas pomirja in zaziba v razmišljanje ali pa nam ponudi pobeg v posnetek priljubljenega mediteranskega okolja. Prednost urbanih vrtov je lahko tudi njihova velikost oziroma majhnost. Tako se lahko bolj posvečamo detajlom, vrtni elementi pa so prisiljeni biti več funkcijski, kar privede do inovativnosti in oblikovne zanimivosti. Nižji oporni zidec je lahko klopca ter shramba, višji zid lahko zastor ter hkrati zelena stena za gojenje zelenjave.
Ne glede na slog in velikost še vedno sledimo polnjenju volumna. Stene vrta igrajo pomembno vlogo pri blaženju hrupa in omogočanju zasebnosti. Ograje, zidovi in žive meje so v urbanem vrtu v bistvu naši prijatelji. V urbane vrtove je priporočljivo vnesti kar se da veliko zelenja, tako so žive meje še najbolj priporočljive. Če zaradi pomanjkanja prostora to ne pride v poštev, se ne bojmo zidov ali ograj. Vzpenjalke na stenah so zelo privlačne, ograje iz kvalitenega lesa, lahko tudi obraščene, pa tudi vnesejo nekaj narave in domačnosti. V urbanih predelih naj bodo stene, kakršenkoli so že, dekorativne. Pri polnjenju prostora ne pozabimo na drevesa, če je to prostorsko mogoče, kaj drugega ne bo skrilo sosedovega okna, ustvarjalo ugodno mikroklimo in blagodejno senčilo. Nabor rastlin je za urbani vrt zelo širok, prilagodimo ga le slogu vrta, funkciji in njegovi legi. Ne pozabimo pa na zimzelene rastline.
Na celinskem delu Slovenije vrt na podeželju s preveč zimzelenkami, ne bo deloval naravno. V urbanih predelih pa so te zaželjene, „mehčanje betona“ naj bo celoletno. Kot ustvarimo ogrodje vrta z grajenimi površinami, naj ga tudi z zasaditvijo zimzelenih rastlin, okoli katerih potem nanizamo rastlinje s sezonsko zanimivostjo. Še nekaj pa je zelo pomebno pri oblikovanju urbanih vrtov in sicer element vode. Košček prvinske narave je tudi žuboreča voda in ambient, ki ga ustvarja. Oaza je skoraj popolna, ko nas v skladno ozelenjenem atriju s prijetno bivalno površino, zvok vode ponese nazaj od koder smo prišli, pa čeprav samo za kratek čas.
Urbani vrtovi so terapija umetnega okolja katerega smo si ustvarili, hkrati pa tudi terapija nas samih, kajti sodoben urban način življenja in odtujenost od naravnega sveta, tudi po mnogih generacijah mestnega življenja, še vedno pušča posledice.
Bivališča z otroki so polna življenja, kjer vlada neka druga energija, tudi če smo samo z vnuki na obisku. Nasprotno velja, da so hiše brez otrok nekoliko prazne, brez prave barve in dinamike.
Popularizacija strešnih vrtov je v zadnjih letih očitna. Sodobna arhitektura, trend zelene arhitekture, ter na splošno nove tehnike oblikovanja vrtov, so močno razširila strešne vrtove v našo zavest in marsikje tudi udejanile na terenu.
Rek o prednosti kvalitete pred kvantiteto zagotovo velja tudi za vrtove in druge zelene površine. V življenju vedno stremimo k večjemu, kar pa ne pomeni, da tudi k boljšemu. In naj takoj dodam, da je lepota, hudič in vse ostalo, v detajlih.
Partnerji nam zaupajo, ker vedno najdemo prijazne, intuitivne in strateške rešitve za končnega uporabnika. Dobrodošli, da vas navdušimo.